Nekega dne sem v levi dojki zatipala nekaj, česar prej ni bilo. Trdo zatrdlino. Kamen.

Ne znam bolje opisati občutka pod prsti. Ni bolelo in navzven se ni videlo nič posebnega. A bilo je drugačno kot preostalo tkivo. Dovolj drugačno, da sem vedela, da moram preveriti.

Danes vem, da je bil tumor majhen – meril je približno 16 milimetrov – vendar agresiven in hitro rastoč. Bezgavke niso bile prizadete in bolezen je bila odkrita zgodaj. A vsega tega tisti prvi trenutek nisem mogla vedeti. 

Najprej je bil samo kamen. 

Potem pregledi, preiskave in besede, za katere si nikoli ne predstavljaš, da jih bo nekdo izrekel tebi.

Diagnoza je v nekaj dneh spremenila moj jezik. Nenadoma sem govorila o receptorjih, bezgavkah, kemoterapiji in načrtu zdravljenja. Učila sem se razumeti izvide in postavljati vprašanja, obenem pa sem morala sprejeti dejstvo, da nad svojim telesom nimam takega nadzora, kot sem mislila.

Sledili so štirje cikli kemoterapije AC, ki so vzeli lase, trepalnice, obrvi. Nato devet terapij s paklitakselom, ki so vzele predvsem energijo, kondicijo. Sledila je operacija in nato obsevanje. 

Zdravljenje ni bilo en sam boj in tudi jaz nisem bila ves čas pogumna. 

Bili so dnevi, ko sem zmogla precej, in dnevi, ko je bilo dovolj že to, da sem prišla skozi dan. 

Kemoterapija je bila uspešna. Ob operaciji v dojki ni bilo več preostalega raka, varovalna bezgavka je bila brez zasevkov. »Popoln patološki odgovor« je eden tistih izrazov, ki se jih naučiš z velikim olajšanjem. Pomenil je, da je zdravljenje doseglo najboljši možni rezultat.

Vendar zgodba s tem ni bila preprosto končana. 

Telo po zdravljenju ni isto telo kot prej. V njem ostanejo brazgotine, bolečine, spremenjeni občutki in vprašanje, ki se občasno oglasi ob vsaki novi zatrdlini ali nenavadni bolečini. Tudi ko se vrneš na sestanke, pišeš, predavaš, sprehajaš pse in načrtuješ dopust, okrevanje še traja.

Zato danes samopregledovanja ne razumem kot popolnega postopka, ki ga mora ženska opraviti brez napake. Razumem ga kot poznavanje lastnega telesa. Kako je videti, kakšno je na otip in kaj se je spremenilo.

Ni treba vedeti, kaj sprememba pomeni. To je naloga zdravnikov. Naša naloga je, da je ne prezremo in da jo damo pregledati.

Moj kamen je bil majhen. Če ga ne bi zatipala in vzela resno, bi lahko dobil več časa. To je najbolj preprost in najbolj pošten razlog, zakaj svojo zgodbo pripovedujem: ne zato, da bi kogarkoli prestrašila, temveč da bi ženske spodbudila, naj poznajo svoje dojke in ukrepajo, ko opazijo spremembo.

Med zdravljenjem sem se morala svoje telo učiti poznati še enkrat. Koža je postala drugačna, roke in stopala so potrebovali več nege, nohti in trepalnice pa so se odzvali vsak po svoje. Takrat sem začela veliko bolj premišljeno iskati izdelke, ki niso obljubljali čudežev, ampak dobro podporno nego.

Kakovostna kozmetika pomaga, da je koža manj suha, da so krhki nohti bolje negovani in da se v spremenjenem telesu vsaj za trenutek počutiš bolj domače. In sem bila neskočno vesela, ko mi je prijateljica predstavila Lepoteko.

A skrb zase se je zame en korak dlje od odlične kreme. Takrat, ko sem se odločila, da bom poznala svoje telo. Zato ker sem le tako dobila priložnost, da ga ne preslišim.

Tina Cipot