Ko človek zboli za rakom, pogosto sliši, da mora biti močan, pozitiven in osredotočen na zdravljenje. Sama tega nisem vedno zmogla – pa tudi še danes mislim, da mi niti ni bilo treba.

Zdravljenje ni projekt osebne učinkovitosti. Kemoterapije, operacije in obsevanja ne opraviš bolje zato, ker si bolj optimističen. Pridejo dnevi, ko si prestrašen, jezen ali preprosto izčrpan. Takrat podpora ni v tem, da te nekdo prepričuje, naj razmišljaš pozitivno. Veliko več pomeni, da ti ni treba razlagati, zakaj ti je težko.

Med zdravljenjem sem začela podporo razumeti zelo široko. Je človek, ki posluša, ne da bi takoj ponudil rešitev. Je vprašanje »Kaj danes potrebuješ?« namesto »Kako si?«, na katerega včasih sploh ne veš, kako odgovoriti. Je prostor, da govoriš o bolezni, ko želiš, in o čem povsem drugem, ko je imaš dovolj.

Podpora je tudi zelo praktična. Del te sem morala dati sama sebi: prepoznati, kaj moje telo potrebuje, in sprejeti, da posledice zdravljenja vplivajo tudi na najbolj vsakdanje stvari.

Že med kemoterapijo se je koža na rokah in stopalih močno spremenila. Bila je suha, razpokana in se je luščila. Rada imam negovane roke in stopala, zato mi je bilo težko gledati, v kakšnem stanju so. To je bil še eden od načinov, kako je zdravljenje poseglo v moj vsakdan – tudi v stvari, ki so se mi prej zdele samoumevne.

Začela sem iskati nego, ki bi mi pomagala. Običajna krema, ki sem jo imela doma, ni bila več dovolj. Prijateljica mi je svetovala, naj poskusim s kozmetiko iz Lepoteke. Tako sem našla kakovostno nego za roke in stopala, ki so takrat res potrebovali več pozornosti.

Iskanje primerne nege se s koncem kemoterapije ni končalo. Pozneje so prišle še težave z nohti in trepalnicami. Počasi sem ugotavljala, da konec zdravljenja in konec njegovih posledic nista isti trenutek.

Posebej so me presenetile trepalnice. Med kemoterapijo sem ostala brez njih. Ko so spet zrasle, sem jih veselo namazala s svojo običajno maskaro. Potem pa so se začele lomiti. Bile so nazaj, vendar še zdaleč niso bile tako močne kot prej.

Majhna stvar v primerjavi z vsem, kar se med zdravljenjem dogaja? Seveda. A prav take stvari včasih najbolj neposredno pokažejo, da telo še okreva.

V Lepoteki sem našla Ecrinal gel za krepitev trepalnic in obrvi ter Ecrinal črno maskaro za krepitev trepalnic. Ta kombinacija mi je pomagala pri negi krhkih trepalnic. Vesela sem bila, da sem lahko spet uporabila maskaro in hkrati poskrbela zanje.

Tudi nohti so imeli svojo zgodbo. Med kemoterapijo so počrneli, a so se glede lomljenja dolgo kar dobro držali. Nato so se začeli lomiti. Zdaj jih podpiram z redno nego. Med izdelki, namenjenimi suhim in krhkim nohtom ter obnohtni kožici, je tudi Ecrinal Serum Nail Repair.

Seveda kozmetika sama ne odpravi posledic onkološkega zdravljenja. O izrazitejših ali nenadnih spremembah se je vedno smiselno pogovoriti z zdravstvenim osebjem. Primerna podporna nega pa lahko pomaga pri suhosti, občutljivosti in krhkosti ter vrne nekaj vsakdanjega udobja. Meni je veliko pomenilo, da sem našla izdelke za težave, o katerih prej sploh nisem razmišljala.

Ko danes pomislim na podporo, zato ne pomislim samo na velike besede ali junaške geste. Podpora je mreža ljudi, ki ti omogočijo, da nisi ves čas samo bolnica. Je delo, ki te počaka, ne da bi te obremenjevalo. Je nekdo, ki sprejme tudi tvoj strah in jezo. 

Pa tudi na čisto preproste stvari: da lahko spet namažem trepalnice, da so stopala negovana in da so moje roke spet prijetne na otip. 

Tina Cipot